Éxtasis de muerte
SREČKO KOSOVEL
Ekstaza smrti
Vse je ekstaza, ekstaza smrti !
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
Kupole bele - (vse je ekstaza!)-
Vse tone v žgočem, rdečem morju;
Solnce zahaja in v njem se opaja
Tisočkrat mrtvi evropski človek.
- Vse je ekstaza, ekstaza smrti. -
Lepa, o lepa bo smrt Evrope:
Kakor razkošna kraljica v zlatu
Legla bo v krsto temnih stoletij,
Tiho bo umrla kot bi zaprla
Stara kraljica zlate oči.
- Vse je ekstaza, ekstaza smrti. -
Ah, iz oblaka večernega (zadnjega
Sla, ki oznanja Evropi še luč!)
Lije kri v moje trudno srce,
Joj in vode ni več v Evropi
In mi ljudje pijemo kri,
Kri iz večernih sladkih oblakov.
- Vse je ekstaza, ekstaza smrti. -
Komaj rojen, že goriš v ognju večera,
Vsa morja so redeča, vsa morja
Polna krvi, vsa jezera in vode ni,
Vode ni, da bi pral svojo krivdo,
Da bi opral svoje srce ta človek,
Vode ni, da pogasil bi z njo
Žejo po tihi, zeleni, jutranji prirodi.
In vse je večer in jutra ne bo
Dokler ne umremo, ki nosimo
Krivdo umiranja, dokler ne umremo
Poslednji…
Joj, v to pokrajino, še v to,
Solnce večerno, boš zasijalo
S pekočimi žarki? Še v to?
Morje preplavlja zelene poljane,
Morje večerne, žgoče krvi
In rešitve ni in ni,
Dokler ne padeva jaz in ti,
Dokler ne pademo jaz in vsi,
Dokler ne umremo pod težo krvi.
Z zlatimi žarki sijalo bo solnce
Na nas, evropske mrliče.
Extasis de muerte
Prevod / Traducción: Lorenzo F. Strukelj
¡Todo es éxtasis, éxtasis de muerte!
¡Oh, torres doradas de Europa, decadente!
Oh, cúpulas níveas (¡éxtasis total!)
Un hirviente caldo de rojos es el mar.
Se embriaga de ocaso con el sol que muere,
El hombre europeo, ya muerto mil veces.
- Éxtasis total, éxtasis letal. -
¡Qué bella imagino la muerte de Europa!:
Cual reina en oropeles, rodeada de pompa
Yacerá en la oscura tumba de los siglos;
Morirá en silencio como si cerrara
Sus dorados ojos, una reina anciana.
- Éxtasis total, éxtasis letal. -
Una nube púrpura y ardiente en el ocaso,
(El último rayo de luz para Europa)
Baña de sangre mi hastiado corazón.
Y ya no queda agua; no hay agua en Europa
Y ya bebemos sangre los hombres de estos días,
Sangre de unas nubes dulces y tardías.
- Éxtasis total, éxtasis letal. -
Recién nacido, ya ardes en las llamas del final,
Los mares están rojos, colmados de sangre,
Los lagos, sin agua, son lagos de sangre;
No hay agua que lave las culpas del hombre,
Su sucio corazón; que limpie su nombre.
No hay agua que sacie la sed devoradora
De una nueva vida y una fecunda aurora.
Ya todo es ocaso y no habrá mañana
Hasta que no muera el último culpable
De tamaño crimen
Y no quede nadie…
¿También sobre esta tierra, sobre ésta también,
Arrojarás ardientes, sol del ocaso,
Tus rayos letales? ¿Sobre ésta también?
Un sangriento mar, ardiente y postrero
Inunda la campiña, verde, vegetal…
Ya no hay salvación, criminal raigambre,
Hasta que no caiga el último mortal,
Hasta no caer también nosotros dos
Bajo el peso denso de este mar de sangre.
Y el sol derramará su rayo postrero
Sobre nuestro yerto cadáver europeo.