Hoy es hoy

Sé que parece un poco rara esta perogrullada.

Sin embargo, si comienzas a escribir "hoy es hoy" a las 11.59:58 pm, es probable que hoy ya no sea hoy al terminar la frase, si es que por hoy comprendemos el momento en que la iniciamos; y viceversa.

Me dirán que complico la cosa. Y es absolutamente verdad. En honor a aquel famoso principio: ¿para qué fácil, si se puede complicar?

La complicación es todo un arte, que algunos practican con encomiable éxito. A veces me ponen furioso, otras veces los admiro; a veces los odio, otras veces me divierten.

El arte de la compliación no está en las listas de las bellas artes, pero sí que es una de las más extendidas.

¡Viva la complicación!

Así de simple.

Otro ejemplo: yo me llamo Lorenzo Strukelj, sin embargo eso no es totalmente cierto, porque en realidad soy Štrukelj, pero como esa palabreja contiene una letra que no existe ni en el castellano ni en el inglés, entonces sólo puedo apellidarme así cuando estoy en Eslovenia.

Pero, por ejemplo, en el blog no puedo ser ni lo uno ni lo otro, porque existe otro carácter llamado "espacio", que no existe en el idioma "blog", entonces ahí tengo que ser lorenzostrukelj.

Por añadidura, en Eslovenia soy Lovro en lugar de Lorenzo...

¡Pucha, digo! ¡qué crisis de identidad! pero, sobre todo, qué complicación, ¿no?

Hasta... ¿hoy?

Vrnitev (Regreso)

Kje je tisti poštenjak

ki ga omenja Trstenjak?

Vrnitev

Lorenzo Štrukelj

 

Po tebi hrepenim; kje si, slovenska duša,

slovensko tí srce, slovenstva jedro?

ki sem te opazoval daleè na obzorju,

kot tisto toplo, drago, nedosegljivo dednost,

na drugi strani obale, ob drugem daljnem morju,

in te dosegel šele v poznem popoldnevu,

ko se že bliža mrak, in vid me vara .

 

A si bila samo hipna iluzija?

A si bila samo optièna prevara?

Komaj lastovka poletna si res bila,

a umrljiva cvetlica le, nemara?

 

Kje tvojih nežnih je nageljev naivnost,

kje tvojih nakel je tista pridna pridnost?

Kje tisti vdih, ki je pesnike prevzel,

kje tisti narod, ki Prešeren mu je pel?

 

Kje tista vera, ki je cerkvice gradila,

in kje zvestoba, ki v presežnost je verjela?

Kje tista množica, ki je delala in molila,

in ki pri trdem delu je še veselo pela?

 

Le še imetje in premoženje te navduši

in bolj bogate zavidaš jih sosede,

niè te ne moti praznota v prazni duši

èe te oèarljivo z zlatninami pretrese.

 

Kakšno strupeno snov si dolgo èasa pila,

da ti je srce in dušo posušila ?

In kdo je dal ti hrano tol'k strupeno,

da živeti ali umreti ti je vseeno?

 

Reke bratovske krvi… izgon toliko ljudi…

Grenke ure zgodovine… A so bile le zaman?

Zakaj poti ne najdeš do res iskrene sprave?

Do danes le vse kaže, kot da ne bi vedla kam.

 

A mene siv obup nikakor ne premaga,

in trmasto bom v svoji globoki veri vztrajal;

zaupljivo bom doèakal bodoèo oživitev

lastnosti in vrednot, ki so slovenska slava.

 

Odkopal in prebrskal bom svoje korenine,

saj mi ne bo težkó, dokler bom še moèan…

In ker èas teèe hitro, in tudi hitro mine,

tej ljubi rodni grudi, moje kosti predam.

Vida, poesía, pasión

Este es el sistema de noticias de la web de Vida, poesía, pasión.

El viaje de la vida, apasionante y caótico, volcado en letras que pretenden ser poesía y literatura

Suscríbete

RSS | Atom

Contacto

Contactar

Albergado en:blogdiario.com Un servicio de HispaVista Contador gratis contadorplus.com